»Zdi se mi, da je družba danes videti super in hiper, vsa bleščeča, če pa se poglobimo, ugotovimo, da ni neke vsebine.«

»Najprej sem dal stran človeško telo, ostali so samo glava in roke, pa nekaj časa le glava, potem pa je tudi glava začela dobivati neke vse bolj enostavne oblike, tako da sem se v neki točki približal abstrakciji, a sem videl, da mi tudi to ne leži povsem, zato sem sem tudi vrnil v figuraliko.«

»poznamo predvsem kot slikarja, ki v brezprostorje slikarskega platna naseljuje abstrahirane reminiscence predmetov, delov človeškega telesa ter nekakšnih hibridnih bitij. Ne izogiba se le jasnosti motiva, temveč tudi barv; čiste barve so pri njem redke«

»Videl sem, da mi ta oblika ustreza, ker jo lahko razvijam naprej, kot hiško ali neko mrežo, z očmi ali le usti ali le oči brez ust, tako da se lahko igram, da imam neko odprto polje.«

»Osrednja tema razstave je problematika pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršne koli snovi v nematerialnem smislu.«

»Tako sta negotovost in nemir vdrla tudi v vizualni univerzum sicer introspektivnega slikarja, ki je v preteklosti pogosto raziskoval lastno individualno izkušnjo in osebne poetike, a jim je tokrat z barvnimi in motivnimi shemami pridružil bodisi ekspresivne bodisi zastrte elemente humorja, kritike, jeze in obupa.«

»V današnjem času je vse hitro, vsi smo ves čas v nekem pogonu, včasih pa se moramo malo ustaviti, usesti in sprostiti, saj v teh trenutkih po mojem dosežeš več, kot če si skozi v pogonu in se ne zavedaš več, kaj delaš in zakaj.«

»Privlači ga svet nasprotij, pa naj gre za nianse barv, nedorečenost motivov in njihove vsebine, za mejo med osebnim in družbenim, mejo med notranjim in zunanjim svetom, mejo med abstrakcijo in figuraliko.«

»Žan Videc in Martina«